Kaj je tapasya?

Vsakdo hrepeni po svoji naravni pravici do sreče. In tako kot je stvarstvo vsakemu živemu bitju dalo vse potrebno, da najde svojo srečo in izpolni svoj obstoj, prav tako imamo ljudje vse potrebne elemente, da živimo srečno in izpolnjeno življenje, če se le naučimo pozabiti naučeno.

Narava ne obstaja brez cikličnosti treh energij, ki jih vedske modrosti imenujejo tri gune: tamas (tema), rajas (aktivnost) in sattva (čistost). Vse in vsakdo v stvarstvu jih vsebuje, od nas pa je odvisno, katero od njih negujemo in ji dajemo pozornost. Te lastnosti ima tudi naš um, lahko pa jih opredelimo tudi kot tri vrste sreče:

Sreča nevednosti (tamas)

Sreča nevednosti je sreča udobja, povzroča otopelost inteligence, zavira razvoj in razcvet prostranih možnosti človekove zavesti. Človek z umom na tej stopnji zadovoljstvo in srečo najde v spanju, neaktivnosti in lenobnosti. Vsi poznamo to vrste sreče in z gotovostjo lahko rečemo, da ta sreča ne traja in nas trajnostno ne izpolni.

Sreča strasti in užitka (radjas)

To je sreča, ki jo doživljamo ob stiku naših petih čutil z zunanjim svetom. Imenujemo jo lahko tudi sreča aktivnosti, saj predstavlja vse užitke za katerimi hlastamo v naši budni zavesti. Tudi to srečo vsi poznamo, a le redki se zavedajo, da se ta sreča slej ali prej spremeni v strup in nas trajnostno ne izpolni. Nikdar nimamo dovolj, potrebujemo več in več, s čimer ostajamo ujeti v vrteče se kolo karme (samsara), kjer vladajo poželenje, jeza, pohlep, navezanost, ponos in zavist.

Vse se spreminja in se vedno znova rojeva in umira. Vsakemu veselju sledi žalost, vsakemu užitku sledi bolečina. To je sreča dualnosti, kjer za vsak užitek plačamo davek. Svoje počutje pogojujemo z okoliščinami, ki pa niso vedno v skladu z našimi pričakovanji. Bonbončki nam obljubljajo trajno srečo, izpolnijo pa le kratkotrajni užitek. Cena, ki jo plačamo je strah pred izgubo, navezanost nas sili v vznemirjenost, nezaupanje in močno željo po kontroli. Morda se sprašuješ: “Kaj pa še obstaja poleg te sreče? Pa saj to je vse kar poznam!” Če se, je to znak, da si na dobri poti.

Ko človek uvidi ponavljajoči se cikel: želja ali pomanjkanje – izpolnitev želje ali razočaranje – ponovna želja… in prepozna, da ga to ne izpolnjuje več, je na začetku duhovne aspiracije. Začne si postavljati eksistenčna vprašanja. Kdo sem? Kaj je smisel življenja? Je možno biti trajno srečen? Zakaj sem tukaj na zemlji? Kaj je moj namen? Kdor si vprašanja zastavlja iskreno, bo našel tudi odgovore.

Čista sreča (sattva)

To je edina trajna sreča, ki ni vezana na zunanje okoliščine, ampak izvira iz nas samih, našega lastnega bitja. Od tu izvira izraz osvoboditev, saj smo osvobojeni želja, ker sedaj uživamo v najvišji lastni sreči. To ne pomeni neke umaknjenosti ali izogibanja svetu, ravno nasprotno. Šele tedaj lahko svobodno uživamo v vsem kar nam življenje prinaša s svojo minljivostjo, brez hlastanja, strahu ali vznemirjenosti. S tem v svoje življenje vnašamo neizmerno svobodo in spontanost.

To je pravo življenje, ki nam je namenjeno, ampak trenutno še premalo ljudi zares živi. Zakaj? Ta vrsta sreče je na začetku ogenj, ki se šele kasneje preobrazi v sladki nektar. Ogenj so preizkušnje, skozi katere moramo iti, da pridobimo nadzor nad našim umom, čustvi in čutili.

Proces prečkanja tega mostu bi lahko opisali z besedami ‘vidya’ in ‘tapasya’. ‘Vid’ pomeni to kar je razumljeno ali videno. Vidya predstavlja resnično videti, ne le intelektualno razumeti. Vidya je to kar daje luč, ‘tapasya’ pa predstavlja prakso. Beseda ‘tapas’ dobesedno pomeni ‘gorenje’ in predstavlja ogenj preobrazbe skozi katerega se duhovno znanje prenese v prakso in integrira v osebnost. Besedo ‘tapasya’ lahko prevedemo kot ‘to, kar je rojeno iz ognja’, kar v praksi predstavlja očiščenje in nadzor nad umom, govorom in dejanji ter posledično našo osvoboditev.

Vidya

znanje, videnje, razumevanje

Tapasya

preobrazba, sprememba

Prema

ljubezen, enost, blaženost

Seva

služenje, dajanje, prizemljitev

Moderni pristop starodavnih praks

V pretekli dobi so se mistiki v oddaljene kotičke in jame, kjer so odmaknjeni od motečih zunanjih dejavnikov izvajali duhovne prakse in se na tak način razsvetljevali. Mnogi asketi so na tak način dosegali rezultate, niso pa imeli orodij, da bi to energijo lahko ohranjali tudi v posvetnih okoliščinah.

Začenja se nova doba praktičnega mistika ali maga, ki svojo luč in čarobnost vnaša v vsa področja človeškega življenja in družbe. Za integracijo nove energije v moderno življenje pa je potrebno široko znanje, ki nam služi kot orodje za doseganje višjih stopenj uma.

4 stopnje uma:

Čustveni um
Čuteči um
Ekstatični um
Božanski um

Večinoma smo ljudje na najnižji stopnji uma, kjer nas vodijo čustva, kot posledica želja in navezanosti. Skozi razreševanje odnosov in v procesu kroga osvobajanja se zavest razvija in uma postaja lažji (vstajenje). Vedno manj nas vodijo čustva, postajamo vse bolj intuitivni in v življenje postopoma povabimo več miru, zadovoljstva, spontanosti, ljubezni in posledično tudi božanske ekstaze (vnebovzetje).

Duša izkuša razvoj skozi mnogo življenjskih oblik v različnih obdobjih. V tem času pridobi ogromno izkušenj, vsakokrat v različnih vlogah v skladu s svojo trenutno nalogo. Na potovanju kroži okrog svojega izvora, od katerega se je davno tega ločila. Vstopi v igro, kjer bo sčasoma lahko videla samo sebe v svojem izvornem sijaju. Na začetku se oddaljuje, kmalu pa kroži tako daleč od izvora, da doseže kritično točko materije, kjer se mora prebuditi in ubrati obrnjen cikel.

To je razburkan proces, poln vzponov in padcev, naš jaz pa proizvede nešteto vlog za delovanje v svetu. Tako imenovani aspekti, naš ego, nam preprečujejo, da bi bili popolna integriteta ali enost, v kakršnikoli situaciji se pač znajdemo. Naše aspekte hrani spolna energija – dojemanje dvojnosti kot realnost, kjer vlada boj za energijsko in materialno premoč, čustva, navezanosti in pehanje za izpolnitvijo želja. Svet se trenutno nahaja v najtrši točki preloma, kjer niti zadovoljevanje materialnih želja ne poplača več energijskega trošenja, ki smo mu izpostavljeni. Posameznik na tej točki prične potovanje navznoter, nazaj proti pravemu jazu.

Tu se prične izpraševanje o našem smislu in vlogi v tem svetu, kjer prvič subtilno začutimo, da smo pravzaprav v stalnem hladnem ločenem stanju. Duša dobi priložnost, da se prične izražati skozi svoje vozilo. Aktivira se za vsako osebo edinstven proces očiščevanja in širjenja uma, nekatere šole to opisujejo kot proces iniciacij, čeprav ni nujno, da se premiki dogajajo zavedno.

Mojster nas ne vzame pod svoje okrilje, dokler smo čustveni, navezani in polni želja. Vajeni smo, da nas stalno premetava in težko ponotranjimo, da si s tem preprečujemo dotok stalnega miru, sreče in ljubezni. Meditacija ali videnje lepote v vsem je orodje, ki nas notranje usmeri v svoj izvor energije. Daje nam globlji oprijem nule, ki jo potem po svojih najboljših močeh vnašamo v vsakdanje delovanje.

Ostajati v miru v zemeljskem delovanju in izven njegovega vpliva pa je povsem druga zgodba. Na Zemlji smo za to, da se učimo, in da življenje samo postane meditacija. Na voljo je ogromno znanja, da si ga med seboj podajamo in vodstvo Modrih, ki nas, če imamo dovolj zaupanja in vere, lahko popeljejo čez ocean posvetnosti.

Gre za to koliko svoje teme lahko osvetlimo (vidya) in koliko modrosti lahko prenesemo v vsakdanjo prakso (tapasya). Gre za discipliniranje uma v vseh aspektih in širitev zavesti. Spoznavanje sebe in preobražanje ega (teme, zemlje) v svetlobo nam odpira dostop do dotoka novih energij, ki pa se jih moramo tudi naučiti prepoznavati in jih brati. In obratno, novo duhovno znanje nam širi zavest, s čimer privlačimo nove energije, ki jih moramo nato prizemljiti v izkušnjo.

Brez obsežnega razumevanja duhovnega znanja v zahodnem svetu ne zmoremo vzdrževati energije, ne da bi nas kolektivni magneti ponovno potegnili vase. Z znanjem lahko prepoznamo energije in jih preobrazimo in uporabimo v višje dobro. Brez vere in predanosti pa je tudi duhovno znanje le hranjenje intelekta. Vera je potrebna pri vsakem podvigu, ki se ga lotimo, še posebej pa to, kjer rezultat sploh ni fizično oprijemljiv. Ta vzgib resnično lahko spodbudi le duša v človeku, ki je pripravljen, da se razvije v polnosti. Le kdor ima vero in je potrpežljiv, je deležen potrditve učenj skozi svojo lastno videnje in izkušnjo.