V pretekli dobi so se mistiki v oddaljene kotičke in jame, kjer so odmaknjeni od motečih zunanjih dejavnikov izvajali duhovne prakse in se na tak način razsvetljevali. Mnogi asketi so na tak način dosegali rezultate, niso pa imeli orodij, da bi to energijo lahko ohranjali tudi v posvetnih okoliščinah.
Začenja se nova doba praktičnega mistika ali maga, ki svojo luč in čarobnost vnaša v vsa področja človeškega življenja in družbe. Za integracijo nove energije v moderno življenje pa je potrebno široko znanje, ki nam služi kot orodje za doseganje višjih stopenj uma.
4 stopnje uma:
- Čustveni um
- Čuteči um
- Ekstatični um
- Božanski um
Večinoma smo ljudje na najnižji stopnji uma, kjer nas vodijo čustva, kot posledica želja in navezanosti. Skozi razreševanje odnosov in v procesu kroga osvobajanja se zavest razvija in uma postaja lažji (vstajenje). Vedno manj nas vodijo čustva, postajamo vse bolj intuitivni in v življenje postopoma povabimo več miru, zadovoljstva, spontanosti, ljubezni in posledično tudi božanske ekstaze (vnebovzetje).
Duša izkuša razvoj skozi mnogo življenjskih oblik v različnih obdobjih. V tem času pridobi ogromno izkušenj, vsakokrat v različnih vlogah v skladu s svojo trenutno nalogo. Na potovanju kroži okrog svojega izvora, od katerega se je davno tega ločila. Vstopi v igro, kjer bo sčasoma lahko videla samo sebe v svojem izvornem sijaju. Na začetku se oddaljuje, kmalu pa kroži tako daleč od izvora, da doseže kritično točko materije, kjer se mora prebuditi in ubrati obrnjen cikel.
To je razburkan proces, poln vzponov in padcev, naš jaz pa proizvede nešteto vlog za delovanje v svetu. Tako imenovani aspekti, naš ego, nam preprečujejo, da bi bili popolna integriteta ali enost, v kakršnikoli situaciji se pač znajdemo. Naše aspekte hrani spolna energija – dojemanje dvojnosti kot realnost, kjer vlada boj za energijsko in materialno premoč, čustva, navezanosti in pehanje za izpolnitvijo želja. Svet se trenutno nahaja v najtrši točki preloma, kjer niti zadovoljevanje materialnih želja ne poplača več energijskega trošenja, ki smo mu izpostavljeni. Posameznik na tej točki prične potovanje navznoter, nazaj proti pravemu jazu.
Tu se prične izpraševanje o našem smislu in vlogi v tem svetu, kjer prvič subtilno začutimo, da smo pravzaprav v stalnem hladnem ločenem stanju. Duša dobi priložnost, da se prične izražati skozi svoje vozilo. Aktivira se za vsako osebo edinstven proces očiščevanja in širjenja uma, nekatere šole to opisujejo kot proces iniciacij, čeprav ni nujno, da se premiki dogajajo zavedno.
Mojster nas ne vzame pod svoje okrilje, dokler smo čustveni, navezani in polni želja. Vajeni smo, da nas stalno premetava in težko ponotranjimo, da si s tem preprečujemo dotok stalnega miru, sreče in ljubezni. Meditacija ali videnje lepote v vsem je orodje, ki nas notranje usmeri v svoj izvor energije. Daje nam globlji oprijem nule, ki jo potem po svojih najboljših močeh vnašamo v vsakdanje delovanje.
Ostajati v miru v zemeljskem delovanju in izven njegovega vpliva pa je povsem druga zgodba. Na Zemlji smo za to, da se učimo, in da življenje samo postane meditacija. Na voljo je ogromno znanja, da si ga med seboj podajamo in vodstvo Modrih, ki nas, če imamo dovolj zaupanja in vere, lahko popeljejo čez ocean posvetnosti.
Gre za to koliko svoje teme lahko osvetlimo (vidya) in koliko modrosti lahko prenesemo v vsakdanjo prakso (tapasya). Gre za discipliniranje uma v vseh aspektih in širitev zavesti. Spoznavanje sebe in preobražanje ega (teme, zemlje) v svetlobo nam odpira dostop do dotoka novih energij, ki pa se jih moramo tudi naučiti prepoznavati in jih brati. In obratno, novo duhovno znanje nam širi zavest, s čimer privlačimo nove energije, ki jih moramo nato prizemljiti v izkušnjo.
Brez obsežnega razumevanja duhovnega znanja v zahodnem svetu ne zmoremo vzdrževati energije, ne da bi nas kolektivni magneti ponovno potegnili vase. Z znanjem lahko prepoznamo energije in jih preobrazimo in uporabimo v višje dobro. Brez vere in predanosti pa je tudi duhovno znanje le hranjenje intelekta. Vera je potrebna pri vsakem podvigu, ki se ga lotimo, še posebej pa to, kjer rezultat sploh ni fizično oprijemljiv. Ta vzgib resnično lahko spodbudi le duša v človeku, ki je pripravljen, da se razvije v polnosti. Le kdor ima vero in je potrpežljiv, je deležen potrditve učenj skozi svojo lastno videnje in izkušnjo.