Nekega dne se je družina ribičev vračala domov z uspešnega ulova s polno košaro rib. V gozdu na poti jih je ujelo močno neurje. V iskanju zavetja so v daljavi zaslišali glas »pridite, pridite!«. V daljavi so zagledali hiško in gospo, ki jih kliče. Hitro so pritekli do hiške, da bi se umaknili močnemu dežju in vetru. Gospa jih je povabila: » Dobrodošli ste, da prenočite tukaj in se odpravite na pot zjutraj, ko bo neurje minilo. V svoji majhni hiški nimam prostora, lahko pa vam pripravim ležišče v kašči, kjer sušim zelišča.« Seveda so se strinjali in vstopili v kaščo, ki je bilo polno visečih zelišč. Ležišče je bilo pripravljeno na kupu sivke, prostor pa je bil napolnjen čarobno aromo cvetov in dišav. Legli so se na dišečo posteljo, a nikakor niso mogli zaspati, saj niso bili vajeni takšnih vonjav. Po nekaj urah se oče razjezi, vstane, prinese košaro polno rib, na njih poškropi malo vode in jo postavi ob sivkino steljo. Cela družina se razveseli poznane vonjave in v hipu zdrsne v globoki spanec.
Če celo življenje živimo ob ribah, nam bo aroma božjega cveta neprijetna ali nam bo celo smrdela. Vse kar poznamo je ego. Starši, prijatelji, družba, vse bazira na egu in nevednosti. To postane naš dom, naš poznani svet, v katerem slepo tekamo naokoli in niti ne podvomimo v smisel takšnega življenja. Kaj se zgodi potem, ko po takšnem uvodu v udobno zemeljsko življenje, stopimo v radiacijsko območje luči? Postane nam neprijetno, tuje, začutimo utrujenost, odpor, v skrajnih primerih celo sovraštvo in jezo, za katero ne najdemo kvalitetnega izgovora. Zakaj nas radiacija luči tako moti, zakaj nas ogroža? Luč osvetljuje to, kar je bilo pred tem neosvetljeno. Naša nevednost, prej varna in skrita v običajnosti, je sedaj izpostavljena osvetlitvi. Če se osvetli, pomeni da je z njo konec. To vzbudi preživetveni strah, saj svetloba predstavlja smrt vsemu kar poznamo, kar nam je domače in kar čutimo da smo. No vsaj takšen je občutek, v resnici gre le za smrt naši nevednosti, konec trpljenju, strahovom, nemiru, in vsem kar smrdi po ribah. Tudi Jezus je rekel: »(Jn 3-19) Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. (20) Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. (21) Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«
Iz tega pogleda lahko rečemo, da je ta želja da ohranimo staro, to kar je domače in udobno, največja ovira pri našem napredku. Za to je v praksi pomembna »viveka« ali jasna presoja, da prepoznamo vzrok nastale neprijetnosti ali odpora in ne podležemo temu občutku po samoohranitvi, ter se z vero in predanostjo pogumno podamo v proces, saj jasno vidimo, da je to pot napredka, čeprav trenutno neprijetna.
Znanje o blaženosti ali atmanu prekriva in zakriva adžnana (Nevednost o človekovi pravi naravi, ki je bog.), podobno kot očesna mrena prekriva oko. Ta mrena je posledica dejanj (karme) iz prejšnjih življenj. – Šri Širdi Sai Baba
Pomembno je da se naučimo prepoznati vpliv svetlobe na nas, da lahko zavestno delujemo in odločno vstopimo v preces, namesto da nezavedno podležemo egoičnim ukanam samoohranitve. Ego ima v svoji orožarni veliko zalogo trikov, s katerimi nas poskuša odvrniti od lastne resnične narave. Če prepoznamo trik, postane čarovnik nemočen, mi pa lahko nato navkljub vsemu vstopimo v luč in se mariniramo v njeni zdravilni svetlobi. To je najmočnejša praksa.
Mladika duhovnosti cveti tiho in ponižno ter brez prisotnosti ega. Lažni ego morate nenehno namakati v nesmrtno vodo duhovnega življenja. To je dobra vadba. Če želite ugledati luč moje milosti, morate biti pokorni in brez ega, kajti v stanju brez ega so vsa dejanja prijetna, nenaporna in nastanejo spontano. Ego kvari duhovno vzdušje. Ubijte ego in sprejmite brezmejno božje bogastvo. Domišljavost in samopoveličevanje uničujeta človekov duhovni napredek. – Šri Širdi Sai Baba
