V moderni informativni dobi je vsak, ki ima dostop do interneta postal gospodar vesolja. Vso znanje sveta nosimo v žepu. Kakšen je obseg zemlje? Ni problema, tri sekunde in že imamo odgovor – 40.075km. Takšnemu vsevednežu bi se pred 50 leti klanjali in ga častili kot boga. Informacijska revolucija je prinesla ogromno spremembo in veliko prednost za posvetno delovanje, a poglejmo si podrobneje, kaj taka sprememba pomeni za duhovni razvoj posameznika.
Starejši prijatelj mi je nekoč rekel: »imaš srečo, da si mlad iskalec v tej dobi dostopnosti, jaz sem imel samo dve knjigi; Sveto pismo in Avtobiografijo jogija od Joganande, si predstavljaš to?« To mi je dalo misliti – kakšen blagoslov je ta informacijska doba za duhovnega iskalca! Dve knjigi v praksi pomenita – pomagaj si sam. Verjamem, da je za zelo predanega iskalca dovolj le ena stran svete knjige, da ga popelje na notranjo pot in lastne odgovore, a je takšna predanost redka. Danes lahko od doma v živo poslušamo predavanje iz Harvarda ali pa se udeležimo satsanga v Indiji. Spremljamo lahko učitelje s celega sveta. Prevedenih je kup knjig, z znanjem tujega jezika pa se nam dostop do razne literature še poveča. S preučevanjem različnih kultur lahko pridobimo širino in vpoglede v raznolikost duhovnega udejstvovanja in morda do starih znanj, ki so bila tu izgubljena. Informacijska doba nas je opolnomočila, da se lahko vsak od nas duhovno razvija, kar je bilo mogoče v preteklosti privilegij le redkih.
Vsako opolnomočenje pa prinaša pozitivne in negativne posledice. V starih vedskih spisih je zapisano »ne povej naprej«. Informacijska eksplozija je razkrila znanja, ki so bila včasih varovana skrivnost. Če so določena znanja razkrita prezgodaj, lahko zavirajo razvoj posameznika, ali huje, so lahko izrabljena v škodljive namene. V prvi razred sodi spoznavanje abecede; kaj dobrega lahko prinese takemu učencu razlaga o integralih? S tem namenom se je včasih znanje med učiteljem in učencem prenašalo postopoma po stopnjah in glede na zrelost učenca. Po istem sistemu so delovale duhovne šole, ostanke kakršnih danes lahko najdemo v Tibetu. A danes nimamo potrpežljivosti. Nekaj si zaželimo in jutri prispe po pošti. Nevedno isto pričakujemo od lastnega duhovnega razvoja. Nihče noče začeti z abc ampak vsak posega po končnih, močnejših procesih. Danes je zato zelo popularna (in izrabljena) beseda »Kundalini joga«. To so močni in hitri procesi, za katere skoraj nihče ni pripravljen. Podobni problemi se pojavljajo z modernim gibanjem neo-advaite, kjer je očitno da večina ni pripravljena globoko ponotranjiti teh najvišjih znanj. Nerazumevanje višjih konceptov se v takih primerih izrablja za neodgovorno ravnanje in skrivanje ega. Da ne omenjam svetovnih religij, ki niso razumele ter so izrabljale besede svojih prerokov.
»Znanje o samouresničitvi je zelo subtilno in ga ne moremo doumeti z običajnim človeškim znanjem. Do sedaj ni še nihče dosegel samouresničitve z lastnim naporom, zato potrebujemo učiteljevo ali gurujevo pomoč. Guru mora spoznati, da je pomembno prenašati znanje, saj zgolj branje ne zadostuje. O prebranem moramo razmišljati in to tudi udejanjati, sicer nam ne bo koristilo. Zgolj branje knjig je nekoristno, če si ne pridobimo božje milosti in ne spoznamo našega lastnega notranjega jaza.« – Šri Širdi Sai Baba
V času razcveta intelekta in moderne znanosti smo začeli častiti mentalne koncepte kot končno resnico in enačimo konceptualno razumevanje z znanjem ali vedenjem, pozabili pa smo, da je to le prvi korak do ponotranjenja določenega znanja. To nas navdaja z občutkom vedenja in arogance, ki pa močno zavira duhovni razvoj. Ne glede na to, na kateri stopnji razvoja smo, vedno obstajajo bitja, ki so bolj razvita in iz njihovega pogleda smo preprost povedano butlji. Zaključevanje s konceptom »jaz vem« je zapiranje vrat pred nosom. Le odprtost in občutek »ne vem« nam odpira vrata v naslednjo sobo, za katero ne vemo ne kako izgleda ne kako je bivati v njej.
»Vsakdo hoče biti guru, nihče pa noče biti učenec ali devoti.« – Šri Širdi Sai Baba
